prof. dr. Metka Kuhar
Nevroafektivni relacijski model

Nevroafektivni relacijski model (terapija za razvojne travme)

Nevroafektivni relacijski model (NARM) je celovit psihodinamični in telesno naravnan pristop za obravnavo posledic razvojnih travm in odnosnih težav. Razvil ga je dr. Laurence Heller. Izhajal je iz teorije objektnih odnosov in stilov navezanosti, somatskih modelov, kot je somatsko doživljanje, ter psihodinamskih pristopov značajskih struktur (Reich, Lowen). Ta pristop omogoča hkratno delo z identitetnimi in odnosnimi težavami ter z neravnovesji na ravni živčnega sistema oz. telesa nasploh.

V fokusu tega pristopa so zgodnji, bolj ali manj nezavedni vzorci, tako imenovani preživetveni stili, ki pomembno določajo našo identiteto, čustvovanje, fiziologijo, vedenje, odnose. Preživetveni stili so kognitivni, čustveni, fiziološki in vedenjski vzorci odzivanja, ki smo jih pridobili med otroštvom in adolescenco v situacijah, ko naše osnovne potrebe niso bile zadovoljene. Med odraščanjem smo morali vsi v večji ali manjši meri prekiniti ‘povezavo’ s pomembnimi deli samih sebe, da smo ohranili vez s skrbniki. Vsak od nas je našel načine, da smo se prebili skozi odsotnost ali pomanjkanje uglaševanja in zrcaljenja s strani skrbnikov, njihovo nezmožnost ali šibko zmožnost empatije, skozi nevarno navezanost, travmatične izkušnje itd., skratka skozi zgodnje odnose, ki so bili manj kot varni, ljubeči, zaščitniški, konsistentni, igrivi.

V posameznih razvojnih obdobjih so v ospredju različne potrebe, ki so bile bolj ali manj zadovoljene:

  • povezanost, pripadnost svetu;
  • uglašenost z lastnimi fizičnimi in čustvenimi potrebami in zmožnost za zadovoljevanje teh potreb;
  • zaupanje vase in v druge, zdrava soodvisnost;
  • avtonomija, zmožnost postavljanja lastnih mej in izražanja brez strahu ali občutkov krivde;
  • zmožnost povezovanja seksualnosti in ljubezni ter samospoštovanje, ki ne temelji na videzu ali dosežkih.

JacobinUresničitev teh potreb je ključna za ugodno samopodobo in zmožnost vzpostavljanja in ohranjanja kakovostnih odnosov. Veliko fizičnih in čustvenih simptomov ter odnosnih težav izvira iz nezadovoljenosti potreb v zgodnjih obdobjih življenja. Preživetveni stili so nam v preteklosti pomagali preživeti težavne okoliščine, vendar nam kasneje v življenju ne koristijo več. Še vedno pa vplivajo na naše doživljanje in delovanje, ustvarjajo lahko različne simptome ter nas oddaljujejo od drugih.

S pomočjo ozaveščanja, kako v odraslem življenju delujemo po preteklih vzorcih in prepričanjih, krepimo naše zdrave, funkcionalne dele in povečujemo zmogljivost za samoregulacijo ter za kakovostne odnose. Sidranje zavedanja v sedanjem trenutku pomaga, da uzremo, sprejmemo in hkrati spustimo omejujoče kognitivne, čustvene, fiziološke, vedenjske vzorce (npr. toksični sram ali občutke krivde, kronično samokritiko, pretirano visoke zahteve do sebe), ki imajo izvor v preteklosti. To pripomore k temu, da se prenehamo počutiti kot žrtev osebne zgodovine oz. da predelamo obremenjujočo življenjsko zgodbo oz. pretekle teme. Poudarek na osebnih virih dodatno podpira vzpostavitev ali okrepitev občutka opolnomočenosti ter lažje soočanje s težavami.

Ta pristop učinkovito podpira spontano premikanje, ki je v vseh nas, k povezanosti, varni navezanosti, zdravju. Z besedami Laurenca Hellerja: “Ni pomembno, kako odmaknjeni in izolirani smo postali niti kako resne travme smo doživeli; na najgloblji ravni, prav tako kot se rastlina spontano giblje proti soncu, je v vsakem izmed nas impulz k povezanosti.”

Viri:

Laurence Heller & Aline LaPierre (2012) Healing Developmental Trauma: How Early Trauma Affects Self-Regulation, Self-Image, and the Capacity for Relationship, North Atlantic Books.

Aline LaPierre & Laurence Heller (2012) Working with the Capacity for Connection in Healing Developmental Trauma – strokovni članek (na podlagi knjige Healing Developmental Trauma).

NARM, Laurence Heller Ph. D.

Videoposnetek o osnovah NARM-a (Laurence Heller na seminarju)


Scroll Up