prof. dr. Metka Kuhar
Nevidna revolucija

Nevidna revolucija

Študija obremenjujočih izkušenj v otroštvu korenito spreminja pojmovanje zdravja in bolezni, človeškega trpljenja in odpornosti.

Prispevek, objavljen v Sobotni prilogi Dela, 1. 9. 2018; Foto: Tomi Lombar

Čeprav se je preučevanje travme začelo že pred stoletjem in pol (že pred Freudom) in je dandanes to območje obsežno, bogato in se naglo širi, je bil pojem travme vedno znova deležen amnezije oziroma ni bil prepoznan. Psihiatrinja dr. Judith L. Herman, ki je v svoji znani knjigi Trauma and recovery (1992) predstavila razvoj področja, pravi, da stanje pojma travma oziroma področje študij travme zrcali moč družbenih gibanj na posamezni zgodovinski točki. Šele drugi val feminističnega gibanja v 70. letih je prispeval k razkritju zelo visokih stopenj spolnega nasilja ter zlorab žensk in otrok, pa tudi k spoznanju, da je posilstvo travmatično (t. i. travmatski sindrom posilstva, 1974). Kot uradna diagnoza se je travma (t. i. posttravmatska stresna motnja) uveljavila šele leta 1980 po vietnamski vojni – v nasprotju s »strokovno« oznako travmatiziranih veteranov druge svetovne vojne kot »moralno šibkih«. Diagnoza je pripomogla k jasnejšemu konceptualiziranju in prepoznavanju, kaj se dogaja posameznikom in družbam po smrtno nevarnih dogodkih, kot so vojne, okoljske katastrofe, spolni napadi itd. Skoraj štiri desetletja pozneje smo v podobni situaciji. Vse jasneje se začenjamo zavedati posledic razvojne travme, ki se najpogosteje kažejo drugače kot posledice enkratnih ogrožajočih dogodkov, in sicer kot depresija, tesnoba, agresivnost, učne težave, samopoškodovanje, zasvojenosti, težave v odnosih, različne zdravstvene težave itd. Prvi korak v razreševanju teh težav je zavedanje, kaj je njihov vzrok.

Prezrta raziskava

K temu je pomembno prispevala študija obremenjujočih izkušenj v otroštvu (angl. adverse childhood experiences study), prvič izvedena v Ameriki v letih 1995–1997 na vzorcu več kot 17.000 ljudi. Neredko je poimenovana »najpomembnejša javnozdravstvena raziskava, o kateri nihče še ni slišal«, saj je potrebovala veliko časa, da je dosegla zavedanje in odziv javnosti. Glavna raziskovalca, zdravnika Robert Anda in Vincent Felitti, sta pokazala, da imajo obremenjujoče izkušnje iz izvorne družine izjemen vpliv na fizično in duševno zdravje, vedenje, tvegano za zdravje, pa tudi na šolski uspeh, zaposlitev oziroma širše na socialno-ekonomski položaj posameznikov v poteku življenja. Analizirala sta učinkovanje desetih izrazito stresnih dogodkov oziroma dogajanja, in sicer fizične, čustvene in spolne zlorabe s strani staršev ali skrbnikov, fizično in čustveno zanemarjanje ter izzive v izvorni družini: zasvojenost, duševne bolezni, kriminal, nasilje med starši ali skrbniki ter izgubo enega od staršev ali skrbnika (zaradi ločitve, zapustitve, smrti). Rezultati njune študije so bili prelomni in šokantni. Rezultati številnih poznejših izvedb, tako v ZDA (kjer poteka redno spremljanje) kot tudi v mnogih drugih državah (kmalu končno tudi v Sloveniji!) in na različnih vzorcih, so jim konsistentno zelo podobni.

Običajno okrog dve tretjini anketiranih poroča o vsaj eni obremenjujoči izkušnji, od desetina do šestina pa ima za sabo štiri ali več takšnih. Stopnje obremenjujočih izkušenj so višje pri marginaliziranih skupinah prebivalstva in na populacijah z nižjim socialno-ekonomskim položajem. Največja verjetnost, da se pri posamezniku razvijejo slabo fizično ali duševno zdravje ali/in drugi neugodni izidi, je pri ljudeh s štirimi ali več obremenjujočimi izkušnjami. Ti imajo v primerjavi s tistimi, ki v svoji biografiji nimajo nobene takšne izkušnje, približno dvakrat večjo verjetnost, da bodo v odrasli dobi debeli ali redni kadilci, sedemkrat večjo, da bodo alkoholiki, desetkrat večjo, da bodo zasvojeni z drogami; trikrat večjo verjetnost imajo že v mladosti ali pozneje za srčno, ledvično bolezen ali pljučnega raka, štirikratno za kronični bronhitis, 12-krat večjo za samomorilnost, in več kot 33-kratno za učne ali vedenjske težave v šoli. Da, prav ste prebrali in še bi lahko naštevali.

Po besedah nekdanjega predsednika Ameriške pediatrične akademije dr. Roberta W. Blocka, je izpostavljenost obremenjujočim izkušnjam v otroštvu »največja nenaslovljena javnozdravstvena grožnja« z jasnimi implikacijami na področjih, ki presegajo zdravje: od šolstva do javne varnosti in gospodarstva.

Rezultatov te študije niti znanstvena srenja niti ljudje, ki delajo v poklicih psihosocialne podpore oziroma pomoči drugim, niso zlahka sprejeli. Za to je več razlogov. Večina ljudi meni, da se zaradi slabih materialnih razmer ali nasilnega otroštva nekateri, predvsem tisti, ki niso dovolj pametni ali močni, pač oprimejo neustreznih vzorcev ter s tem škodujejo svojemu zdravju, odnosom, karieri itd. Vendar vse izvedene študije učinkovanja obremenjujočih izkušenj kažejo, da imamo ob takih izkušnjah kljub zdravemu življenjskemu slogu še vedno precejšnjo verjetnost za pojav različnih bolezni. Na primer, raziskovalci so poskušali dognati, v kolikšni meri srčno in jetrno bolezen povzročata zdravju škodljivo vedenje (kajenje, opijanje, manko redne fizične aktivnosti) in debelost. Kompleksne analize so nakazale, da »slabo vedenje« napoveduje okrog polovico zdravstvenega tveganja. Hkrati pa so pokazale, da lahko že z nekaj zdravstveno podpornimi praksami oziroma izogibanjem škodljivim praksam zmanjšamo tveganje za ti bolezni za polovico. V zadnjih letih vse več raziskav jasno kaže še na dodatne varovalne dejavnike.

Najbolj potenten varovalni dejavnik za otroški razvoj je stabilen, uglašen, podporen odnos z materjo oziroma očetom ali drugo odraslo osebo. Takšni odnosi so ključen okvir tudi za zdravljenje in opolnomočanje travmatiziranih odraslih – seveda pa jih je vzpostaviti in vzdrževati v vsakdanjem življenju zanje običajno gromozanski izziv. Poleg tega raziskave kažejo, da številni dejavniki sodoločajo vpliv obremenjujočih izkušenj. Na primer, zelo pomembno je, v katerih stopnjah razvoja je povzročena travmatizacija. Zgodnejše ko so te izkušnje, večja je verjetnost slabih rezultatov. Skratka, pri negativnem učinkovanju obremenjujočih izkušenj gre »zgolj« za povišane verjetnosti, ne za vzročno-posledična razmerja.

Šele v dveh desetletjih po objavi rezultatov originalne študije je vse več znanstvenega razumevanja, tudi poljudno dostopnega, o tem, kako lahko obremenjujoče izkušnje vodijo do tako negativnih izidov. Vpogled v te mehanizme nam daje dodatne uvide, kako učinkovito odpravljati neugodne posledice in tudi, kako jih čim prej v življenjskem poteku preprečevati. V številnih državah poteka javno zagovorništvo te tematike, da bi, kot prvo, ljudje s težavami, pa tudi ponudniki pomoči (npr. psihoterapevti, zdravniki, vzgojitelji, učitelji, socialni delavci itd.), prepoznavali in bolje razumeli pogosto kompleksne fizične in duševne simptome ter zavestno, čim bolj celostno in sistematično uporabljali preverjene strategije podpore. V tujini najdemo že odlične primere celovite, strokovno utemeljene podpore, na primer v okviru zdravstva, šolstva, socialnega dela. Dva sta predstavljena v zadnjem delu prispevka.

Kot drugo, bistvenega pomena je preventivno delovanje ne le na ravni posameznih družin, temveč tudi skupnosti in širše družbe. V mislih imam prizadevanja za odpravljanje in preprečevanje neenakosti, zatiralskih razmerij, diskriminacije, fundamentalizmov, ki (vsaj potencialno) povzročajo ali povečujejo travmatizacijo na osebni in (tudi) na kolektivni ravni. Politično delovanje je nujno. Pri tem ne gre le za ustvarjanje socialno in ekonomsko spodbudnih okoliščin za optimalnejše starševanje in s tem manj travmatiziranja novih generacij. Razpon obremenjujočih izkušenj, ki nastanejo onstran družinske celice, je zelo širok.

Novejši inštrumenti za ugotavljanje obremenjujočih izkušenj praviloma redno vključujejo izkušnjo revščine, rasizma ali druge oblike diskriminacije, viktimizacije v skupnosti ipd., da ne omenjamo potencialno travmatizirajočega vpliva vojn, begunstva, naravnih katastrof, terorističnih napadov itd.

V znanstveni in terapevtski skupnosti pa tudi vse bolj jasno razumemo prav tako potencialno izjemno obremenjujoč in kompleksen vpliv večjih ali ponavljajočih se medicinskih, posebno kirurških posegov, zlasti v najzgodnejšem obdobju, vpliv prednatalne in natalne travme ipd. na poznejši razvoj. V slovenski študiji obremenjujočih izkušenj sodelujemo pri ugotavljanju, katere obremenjujoče dogodke, ki niso povezani niti s kroničnim maltretiranjem ali zanemarjanjem v družini niti s strukturno deprivilegiranostjo oziroma širšimi družbenimi potencialnimi povzročitelji stisk, je tudi nujno redno vključiti v merski inštrument.

Ste skeptični glede nevrobiološkega naslavljanja obremenjujočih izkušenj?

Sodobne pojasnitve mehanizmov, kako zgodnje obremenjujoče izkušnje vodijo do neugodnih izidov, so večinoma s področja nevroznanosti. Slednja zdaleč ni enotno polje v smislu ontoloških predpostavk in epistemologije. Znotraj nje je več kontinuirano razvijajočih se teorij (npr. teorija navezanosti, polivagalna teorija, razvojna teorija) in smeri preučevanja (recimo študije travmatičnega stresa, somatskega zavedanja idr.), ki pomagajo k boljšemu razumevanju obremenjujočih izkušenj ter k učinkovitejši podpori.

Ta perspektiva pojasnjevanja pri marsikom iz prakse in tudi iz stroke že a priori sproža odpor. Nekateri menijo, da gre za neupravičeno medikalizacijo strukturnih problemov oziroma za biološki redukcionizem, ki odvrača pozornost od »pravih«, sistemskih vzrokov in političnih načinov reševanja. Kot sem že poudarila, je vsakršna oblika prizadevanja za čim bolj vključujoče, pravične, spodbudne družbene razmere, ki ne poteka zgolj na ravni podpore travmatiziranim posameznikom ali posameznim družinam, nujna, hkrati pa nikakor ne odvzema pomena nevrobiološkemu razumevanju obremenjujočih izkušenj ter sodobnim smernicam oziroma strategijam podpore travmatiziranim, ki izhajajo iz tega znanja.

Zadržki do nevrofiziološkega pojasnjevanja izvirajo tudi iz prepričanja, da ta optika implicira, da ljudem odvzamemo aktivno vlogo pripisovanja pomenov lastnim izkušnjam, po možnosti pa spregledamo tudi vpliv kulturno-historične umeščenosti na osmišljanje doživetij. Vendar nas ravno ta znanstvena dognanja opozarjajo na vrednost, celo nujnost zavedanja lastnih občutij za duševno in fizično zdravje ter za opolnomočeno delovanje. Krepi se zavedanje, da ni smiselno potegniti ločnice med človeškim biološkim, kognitivnim, vedenjskim, kulturnim vidikom; gre za tesno prežemanje vseh.

Sodobna nevro-perspektiva je seveda izjemno kompleksna in zato se ne moremo nadejati celovitejšega in poglobljenega vpogleda, razen če smo specialisti za to znanstveno področje. Vendar so nekatera dognanja tako trdna in aplikativna, da postopoma prehajajo k bolj dostopnim načinom v poljudno vednost in rabo. S tem se tudi vse bolj reflektirano umeščajo v družbene okvirje.

Toksični stres vztraja v telesu ter določa naše zdravje, doživljanje in delovanje

Še veliko se moramo naučiti o mehanizmih prevajanja obremenjujočih izkušenj v slabe zdravstvene in siceršnje izide, jasno pa je, da gre pri teh izkušnjah za ekstremen, pogost, ponavljajoč se, podaljšan oziroma kar kroničen stresni odziv. Ob takih izkušnjah zgodnji odnosi običajno ne zagotavljajo otrokom ustrezne nege in zaščite ter s tem razvijanja zmožnosti samoregulacije. Strokovnjaki za tak stres od leta 2005 uporabljajo izraz toksični stres, da bi ga razlikovali od (največkrat povsem funkcionalnih) manjših, krajših, pa tudi večjih in daljših stresnih odzivov, ki jih otroci s pomočjo staršev oziroma skrbnikov lahko obvladajo. Toksični stres v otroštvu drastično vpliva na temeljno biološko delovanje telesa ter na razvoj možganov in drugih organov. Posledice se kažejo tudi na ravni kognicije, čustvovanja, obnašanja, zmožnosti učenja, samopodobe, medosebnih veščin in odnosov.

Pediatrinja dr. Nadine Burke Harris, katere Center za blaginjo otrok v San Franciscu je leta 2013 izdal belo knjigo z naslovom Nezdrava doza stresa, navaja slikovit primer: predstavljajte si, da ste v gozdu in zagledate medveda. Vaš sistem za boj ali beg bo v hipu preplavil telo s kemikalijami, kot sta adrenalin in kortizol, ki učinkovito izklopijo razmišljujoči del možganov. Slednji bi si sicer vzel čas za tehtanje opcij. Ker morate medvedu čim prej ubežati, je to zelo koristno. Problem pa je, ko medved prihaja iz gostilne v vaš dom vsako noč. Ali pa nikdar ne veste, ali boste tisti dan srečali strašnega medveda. Vaš zasilni sistem mora biti nenehno vključen, da bi zagotovil pobeg v primeru, da zagledate jeznega medveda. Domačemu medvedu ne morete zares ubežati ali se uspešno spoprijeti z njim. Kontinuirano zamrzovanje vodi običajno do dodatnih negativnih posledic.

T. i. nereguliran sistem stresnega odzivanja obrablja, izsušuje številne biološke sisteme, vključno z imunskim in hormonskim. Povzroča lahko težave s spanjem, kar potencialno krepi neugodne zdravstvene in duševne posledice ter vodi do pretirane rabe kave in drugih poživil. Med stranskimi učinki toksičnega stresa so lahko zavrta rast, slabo ravnotežje, nizek mišični tonus.

Možgani se razvijajo od spodaj navzgor, pri čemer so njihovi spodnji deli odgovorni za preživetvene in stresne odzive, zgornji deli pa nam pomagajo reševati matematične probleme in uporabljati jezik, nadzorovati impulzivne odzive in čustva, predvidevati posledice naših dejanj itd. Ob toksičnem stresu razvoj zgornjega možganskega dela kronično zastaja. Posledice so raznolike, pri nekaterih se kažejo v manjši zmožnosti zbranosti in reševanja problemov, pri nekaterih kot impulzivno ali agresivno obnašanje itd.

Večina zgodnjih obremenjujočih izkušenj je dojeta kot grožnja preživetju oziroma eksistenčna nevarnost, kar spremljajo silni občutki nemoči, brezupa, groze. Ti občutki so preveč boleči za doživljanje oziroma preintenzivni za fiziološki sistem mladega bitja. Prilagoditve oziroma preživetvene strategije so lahko precej različne. Včasih lahko posledice uvrstimo v katero od kliničnih kategorij, kot so panična motnja, disociativna identitetna motnja, mejna osebnostna motnja, nasprotovalno vedenje, hiperaktivnostna motnja pozornosti itd. Ob teh nalepkah vzgojitelji, učitelji, socialni delavci itd. zlahka spregledajo resnični vzrok težav. V ozadju razvojne travme skoraj vselej tli globoko občutje nevrednosti, toksičnega sramu: slaba sem, v meni je problem, nesposobna sem, nisem vredna ljubezni ali pripadanja, nisem vredna obstoja ipd. Dostikrat so tudi simptomi tako kompleksni, da dane kategorije niso zadostne. Po strokovni oceni iz leta 2015 ima v ZDA več kot milijon otrok diagnozo duševne motnje, ki bi jo bistveno bolje razložili s travmo. Že približno dve desetletji potekajo prizadevanja skupine psihiatrov, da razvojna travma postane uveljavljena klinična kategorija v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj Ameriškega psihiatričnega združenja, kar bomo upajmo kmalu dočakali. V kontekstu v tujini razcvetelega gibanja za podporo, ki temelji na razumevanju travme, je zelo spodbudno, da je Svetovna zdravstvena organizacija ravnokar, v svoji enajsti reviziji Mednarodne klasifikacije bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov, vključila t. i. kompleksno posttravmatsko stresno motnjo. V tej diagnozi so simptomom šok travm dodane posledice, ki se kažejo na ravni prepričanj in občutij o sebi ter kot težave v odnosih.

Ozdravljena preteklost je zdrava prihodnost

Obremenjujoče izkušnje imajo lahko uničevalne učinke tudi za prihodnje generacije, kar potrjujejo vse številnejše študije tako med nadaljnjimi generacijami preživelih holokavstva, potomci vojnih veteranov in preživelimi različnih genocidov kakor tudi vse številnejši eksperimenti na živalih (npr. spremljanje več generacij podgan). Medgeneracijski prenos travme se dogaja tudi epigenetsko. Očitno genske modifikacije delujejo tako, da so potomci travmatiziranih avtomatično v stanju povišane opreznosti – da se travmatična izkušnja ne bi ponovila. Jasno, da tako fiziološko stanje in z njim povezano doživljanje ne spodbuja varnega navezovanja, torej sproščenih obraznih izrazov, pogledov, objemov in poljubčkov, igrivosti itd. – ki so ključnega pomena za razvoj ustreznega stresnega termostata potomcev, za njihov občutek varnosti in sprejetosti v svetu ter zmožnosti za delovanje.

Spodbudno je, da se v zadnjem desetletju oziroma dveh razvijajo strokovno utemeljeni, sistematični, vse bolj celoviti podporni pristopi, temelječi na sodobnem razumevanju travme.

V psihoterapiji je vse močnejši glas, da tradicionalni kognitivno-vedenjski in psihoanalitični pristopi niso zadostni pri naslavljanju travme. Številni uporabniki po letih terapije pogosto rečejo: »Vse razumem, toda spremeniti ne morem praktično ničesar.« Kot pravi psihiater Bessel van der Kolk, pionir na področju raziskav travme ter eden od pobudnikov uveljavitve diagnostične kategorije razvojne travme, ti pristopi ne posvečajo zadostne pozornosti netočnemu (podzavestnemu) mehanizmu zaznavanja (ne)varnosti, popačeni zaznavi notranjih senzacij (zaradi veliko neprijetnih telesnih senzacij), blokiranim fizičnim motornim vzorcem itd. Terapije, ki temeljijo na neposrednem, vendar usmerjanem zavedanju lastnih občutij, so dokazano učinkovite iz več razlogov. Naj jih v tem prispevku nanizam le nekaj: neposredno, ciljno spreminjajo vzorce fiziološke vznemirjenosti, krepijo zmožnost jasnega prepoznavanja lastnega stresnega odziva (tako v obliki telesnih senzacij kot tudi v obliki čustev, misli) ter samoreguliranja stresnega odziva, vzpostavljajo zaradi travme pogosto odsotne meje ter občutek nadzora in varnosti; prav tako pa bolj informirano naslavljajo in spreminjajo popačene kognitivne modele, identitetne prilagoditve, destruktivne strategije soočanja s težavami ter odnosne in vedenjske vzorce.

Posebej velja omeniti integrativne modele podpore, temelječe na razumevanju travme, na področjih, kot sta zdravstvo in šolstvo. Že omenjena zdravnica Nadine Burke Harris, ki se je v svoji pediatrični ambulanti v revnem predelu San Francisca vsak dan soočala z zdravstvenimi posledicami obremenjujočih izkušenj, je zastavila svojo prakso na popolnoma nov način. V svoji knjigi The deepest well (2018) opisuje, da se ni več želela ukvarjati le z zdravljenjem simptomov, temveč si je prizadevala posvetiti se razlogom. Poleg medicinske anamneze je uvedla redne presejalne teste za prepoznavanje obremenjujočih izkušenj. Otroci z obremenjujočimi izkušnjami in njihovi starši so v njeni instituciji deležni psihoterapevtske podpore pa tudi programov za spodbujanje praks, ki so – poleg podpore duševnemu zdravju in odnosom – znanstveno dokazano učinkoviti pri uravnavanju stresnega odzivanja. Sistematičen pregled več tisoč znanstvenih člankov je nakazal, da so to prakse, ki jih pravzaprav poznamo: reguliranje spanja, zdrava prehrana, redno gibanje ter čuječnost, meditacija in relaksacijske tehnike.

Dr. Burke Harrisova je uvedla tudi povezavo s socialnimi podpornimi servisi. V tem, t. i. integriranem modelu pediatrične prakse vsak primer dolgoročno spremlja ena oseba, ki usklajuje različne vrste podpor. Pediatrinja vseskozi opozarja tudi na nujnost interveniranja na ravni družbenih dejavnikov (revščina, kriminal, ulično nasilje itd.), ki so sami po sebi obremenjujoči in hkrati posredno krepijo zgodnjo travmatizacijo, saj potencialno otežujejo ugodno starševanje. Pravzaprav je morala opozarjati, da obremenjujoče izkušnje zdaleč niso omejene pretežno na socialno-ekonomsko deprivilegirane ljudi. Na začetku prispevka omenjen obsežen vzorec originalne študije obremenjujočih izkušenj je obsegal večinoma srednji in visoki razred z več kot tremi četrtinami visoko izobraženih, pa je prevalenca obremenjujočih izkušenj visoka.

Vsakemu učencu naj uspe

Podobno gibanje se krepi na šolskem polju, npr. pod imenom šole, občutljive za travmo (angl. trauma-sensitive schools). Ameriški predsednik Obama se je leta 2015 celo podpisal pod reformo Vsakemu učencu naj uspe. Oglejmo si konkreten primer z izjemnimi rezultati, in sicer organizacijo Turnaround dr. Pamele Cantor. Njena raziskava, izvedena na javnih šolah v New Yorku, ki naj bi ugotavljala, kako se kažejo posledice enkratne katastrofe (11. 9. 2001) na otrocih, je kot pomembnejši problem pokazala, da mnogi otroci iz svojih domov in sosesk vsak dan prinašajo stresne izkušnje v razrede. To je velik izziv za učitelje pa tudi sošolce. Dr. Cantorjeva si je zastavila vprašanje, kako šolam pomagati pri ustvarjanju šolskih skupnosti, ki bodo otrokom omogočale izkušnje varnosti, stabilnosti, pripadnosti ter zagotavljale tudi učno spodbudno okolje.

Prav tako izhajajoč iz obsežnih pregledov znanstvene literature so v Turnaroundu pripravili podporni model, ki vključuje izobraževanje vsakega odraslega na šoli ter kontinuirano, tedensko skupinsko in individualno supervizijo; usposabljanje šolskih delavcev za sistematično razvijanje domišljenega, kompleksnega sklopa socialnih, čustvenih, kognitivnih veščin učencev; prepoznavanje travmatiziranih učencev; razvijanje individualiziranih podpornih strategij zanje, ki vključujejo vse dotično šolsko osebje (vzpostavitev podpornega tima za posameznega učenca); sistematično vključevanje strokovnjakov s področja duševnega zdravja in socialnega dela za podporo tem učencem in njihovim družinam. Dr. Cantorjeva oziroma njena organizacija opominja, da je razvoj veščin upravljanja stresa, samoregulacije, varne navezanosti osnovni temelj za učenje predmetov, pa tudi za druge pomembne lastnosti, kot so vztrajnost, radovednost, empatija itd. Ker znatno število otrok tega ne pridobi v izvorni družini, je za izenačevanje življenjskih možnosti nujno, da mlade pri tem podpre šola. Izkazalo se je, da pri takem pristopu klasični, kaznovalni načini discipliniranja niso potrebni, saj pravzaprav ne gre za vedenjske težave, temveč preživetvene odzive možganov mladih, ki izhajajo iz toksičnih okolij.

Kljub vsemu navedenemu znanju in razvijajočim se praksam, ki dajejo zelo dobre rezultate, dr. Nadine Burke Harris pravi, da smo šele pri prvem koščku sestavljanke. Podaja primerjavo, da smo na podobni točki, kot se je dr. Joseph Lister, ki je v drugi polovici 19. stoletja po prebiranju Pasteurjevih del začel vztrajati, da si njegov kirurški tim umiva roke, razkužuje instrumente in rane pacientov. Kljub izjemnemu znižanju smrtnosti zaradi infekcij je preteklo veliko časa do univerzalnega umivanja rok in uporabe sterilnih kirurških instrumentov, kaj šele sodobnih načinov razkuževanja in zdravljenja infekcij.

Gotovo nas čaka še ogromno dela, v Sloveniji še posebno veliko, da si nehamo zatiskati oči pred obremenjujočimi izkušnjami, da se sistematično odzivamo nanje, da tudi kot družba, ne le posamezniki, zavestno prekinjamo njihov medgeneracijski prenos in da ustvarjamo širše družbene okoliščine za rast in cvetenje, ne trpljenje.

Prve korake lahko naredimo sami. K razreševanju travm pomaga že zavedanje, zakaj se mi, pa tudi drugi, s katerimi smo v stikih ali odnosih, počutimo, kot se, zakaj se odzivamo na določene načine, zakaj imamo določene bolezni. Že zavedanje, da nismo zmešani, je začetek poti okrevanja. Prav tako se lahko naučimo prepoznati, kdaj se sproži naš stresni odziv, kako ga ublažiti ter se odzivati, da ne prizadevamo ljudi, ki jih imamo radi. Lahko si zavestno prizadevamo za negovalne, vključujoče, povezovalne, podporne, razumevajoče odnose.

Dr. Metka Kuhar je redna profesorica na Univerzi v Ljubljani.

KOMENTIRAJ


Scroll Up