prof. dr. Metka Kuhar
Pomen polivagalne teorije za razumevanje komunikacij, travma terapijo in samopomoč
polivagalna teorija

Kaj je polivagalna teorija?

Polivagalna teorija se je pričela razvijati pred več kot dvajsetimi leti pod vodstvom Stephena Porgesa, profesorja psihiatrije z Univerze Illinois v Chicagu. Gre za kompleksno teorijo, z že mnogo znanstvenimi objavami in detajli, in v tem tekstu seveda lahko predstavimo le osnove. Teorija je dobila ime po živcu vagusu (deseti možganski živec), ki izvira iz možganskega debla in sega vse do trebušne votline. Zaradi njegove razvejane strukture mu pravijo tudi klatež. Polivagalna teorija daje nove vpoglede v delovanje avtonomnega živčnega sistema (AŽS), ki so zelo pomembni za boljše razumevanje našega psihološkega in medosebnega delovanja, naših odzivov v dejansko ali zgolj zaznano ogrožajočih situacijah, posebej pa fenomenov, kot so avtizem, nekatere psihiatrične diagnoze, kot borderline osebnost, bipolarna motnja itd. Vpliv te teorije na psihoterapevtske intervencije pa tudi na samopomoč je izjemen.

AŽS se po tradicionalni, že več kot stoletje stari razlagi deli na dva dela; simpatični in parasimpatični. Simpatični del omogoča aktivnost in mobilizacijo (boj ali beg), parasimpatični del pa je odgovoren za umirjeno delovanje, počitek in regeneracijo. Porges je ugotovil, da tradicionalna dvodelna delitev ne pojasnjuje delovanja AŽS dovolj natančno. Razvil je nov, tridelen model delovanja AŽS: simpatičnemu in parasimpatičnemu sistemu je dodal t.i. socialni živčni sistem. Predvsem pa je pokazal, da gre za hierarhičen sistem strategij odzivanja na izzive, ki nam omogočajo samoregulacijo in nam pomagajo pri ohranjanju varnosti. Tudi če se ne zavedamo (in večinoma se tega ne), naš živčni sistem nenehno presoja, kako varno je naše življenjsko okolje, ali so v njem kakšna tveganja ali nevarnosti. Pri tem ne preverja samo zunanjih okoliščin, temveč tudi notranja telesna stanja. Porges je ta proces poimenoval nevrocepcija. S pomočjo te vrste zaznavanja se naš sistem odloča, kateri del avtonomnega živčnega sistema bo v ospredju.

Našo »najvišje razvito« strategijo – t.i. socialno angažiranost (angl. social engagement) načeloma uporabimo v primeru zaznane nevarnosti kot prvo. Omogoča jo t.i. socialni živčni sistem. Ta del avtonomnega živčnega sistema se je, evolucijsko gledano, pojavil na prehodu iz plazilcev v sesalce in predstavlja razvojno najmlajši del avtonomnega živčnega sistema. Sestavlja ga del vagusnega živca (t.i. ventralni vagus) skupaj še s štirimi drugimi možganskimi živci. Ta sistem povezuje delovanje naših »socialnih mišic« obraza (oči, ust, srednjega ušesa), vratu in grla s srcem in tudi pljuči. Ta del vpliva na obrazno mimiko, sposobnost poslušanja in vokaliziranja, torej na sposobnosti, ki omogočajo socialno interakcijo in so življenjskega pomena, posebej za primate in ljudi. Usklajuje dihanje in srčni ritem. Novorojenčku ta sistem omogoča povezovanje s skrbnikom, torej da lahko komunicira s pomočjo vokalizacije in obrazne mimike, pa tudi, da se doji in sesa. Pomirja ga miren glas in nežno zibanje. Ta sistem omogoča tudi igro. Socialni živčni sistem je najbolj dejaven, ko se počutimo varno in sprejeto. Če zaznamo nevarnost, se ta sistem sproži najprej tako, da se s pomočjo mišic glave in vratu začnemo orientirati po prostoru in zaznavati stopnjo nevarnosti, z obrazno mimiko pa izražamo svoje čustveno stanje in se povezujemo z drugimi.

Naslednji mehanizem, t.i. boj ali beg, uravnava simpatični živčni sistem. Vključi se, ko socialno angažiranje ni obrodilo sadov. Ta strategija omogoča mobilizacijo mišično-skeletnega sistema. V primeru, da niti ta odziv ni učinkovit ali mogoč, se vključi evolucijsko najstarejši del AŽS, t.i. dorsalni vagus, ostanek naše plazilske preteklosti. Ta je sicer odgovoren za osnovne metabolne procese v telesu. Oživčuje srce in pljuča ter druge notranje organe. Uravnava presnovo in izločanje, omogoča počitek in spanje. V ogrožajoči situaciji (ko boj ali beg nista bila možna) se odzove z upočasnitvijo srčnega utripa in metabolnih procesov ter deluje v smeri imobilizacije (oz. pri ljudeh pogosto uporabimo koncept disociacije ali kar zamrznitve). Pri sesalcih se ta mehanizem vključi v življenjsko nevarnih okoliščinah, vidimo ga lahko v situacijah, ko se napadena žival naredi mrtvo. Pri ljudeh se lahko kaže kot otopelost ali odrevenelost, kot stanja izčrpanosti, depresije, na medosebni ravni kot neprisotnost, odmaknjenost ipd. V ekstremnih primerih je ta odziv lahko celo življenjsko nevaren. Je pa ta odziv smiseln, recimo, da ne občutimo intenzivne bolečine. To stanje doživljamo pogosteje, kot si morda mislimo.

Kaj se lahko zakomplicira in kako (si) lahko pomagamo?

Idealno deluje naš živčni sistem večino časa s pomočjo socialnega angažiranja. Na ta način lahko naši organi optimalno delujejo in se počutimo bolj umirjeno. Vendar pa lahko travmatične izkušnje spremenijo nevrocepcijo tako, da zaznavamo nevarnost, tudi kadar je v resnici ni. S pomočjo polivagalne teorije lažje razumemo dogajanje v ozadju t.i. posttravmatskega stresnega sindroma. V primeru nepredelane travme, ko je npr. prišlo do imobilizacije, telo sorodne situacije prepoznava kot življenjsko ogrožajoče in ponovno odreagira podobno kot ob prvotnem travmatičnem dogodku. Tak travmatičen dogodek se lahko zgodi v zgodnjem otroštvu in nimamo zavestnega spomina nanj. Recimo težak porod, pri katerem je prišlo do pomanjkanja kisika, lahko vodi v  (parasimpatično) imobilizacijo pri novorojenčku. Ti posamezniki so kasneje v življenju najpogosteje nagnjeni k podobnim odzivom, imobilizaciji oz. disociiranju. Do imobilizacije lahko pride v različnih situacijah, eden hujših primerov je spolna zloraba. Tudi če gre za dolgotrajnejše težke izkušnje, recimo otrokovo doživljanje zavračanja ali fizične in/ali psihološke agresije s strani skrbnika, sistem odreagira z odzivi, kot so boj-beg-zamrznitev. Že od zgodnjih let smo lahko sprogramirani, da je recimo boj naš modus vivendi ali pa se tak odziv v situaciji, ki predrami implicitni spomin, sproži bistveno hitreje, kot bi pričakovali, in se kaže v različnih stopnjah »resnosti«, npr. kot rigidno telo ali del telesa ter plitvo dihanje.

Poznavanje in razumevanje delovanja AŽS in navedenih reakcij nas lahko pomiri, saj normalizira naše izkustvo. Ključno je zavedanje, da gre za inteligenten, eleganten odziv avtonomnega živčnega sistema, ki nam je nekoč v preteklosti pomagal preživeti. Ne gre (le) za patološke odzive. Porges izrazito poudarja, da moramo telesne reakcije spoštovati in jim prisluhniti. To je pot do transformacije. »Danes« lahko začutimo, kar je »včeraj« nismo mogli, ker je bilo prenevarno.

Terapevtsko delo lahko zdravljenje oz. celjenje učinkovito podpre. Če predelamo imobilizacijske strategije, ne da bi ob tem prišlo do retravmatizacije, se nevrocepcija lahko vzpostavi na novo in zaznavamo nevarnost le, ko je to res potrebno. Pa tudi naši odzivi so bolj ustrezni situaciji, ne »zataknemo« se recimo v strategiji boja (torej se ni treba več ur skupaj kregat ali pisat žolčnih komentarjev na spletu ali skorajda brezglavo izpolnjevat lastne vedno nove »to-do« liste :). Ključnega pomena je varen, uglašen, iskren terapevtski odnos, ki pa žal nikakor ni samoumeven. Dojemanje varnosti je zelo relativno. Kot pravi Porges: »Nikakor ni nujno, da se zdim klientki s panično motnjo varen. Nekaj v situaciji lahko v njej nezavedno prikliče fiziološki odziv k obrambi oz. napadu.« In pri zagotavljanju varnosti ne pomaga prepričevanje, spodbujanje ipd. Utelešena empatična prezenca je tista, ki pomaga ko-regulirati klientov živčni sistem.

Posebej če gre za odnosno povzročene travme, je odnos še toliko pomembnejši, hkrati pa zaznava, da varnega, kakovostnega stika ni, znatno povečuje občutek ogroženosti. Travma terapija temelji na somatski čuječnosti (telesnem zavedanju), poudarek je na kakovosti stika v tukaj in zdaj ter na večanju klientove zmožnosti samoregulacije (fiziološke in čustvene). Pri delu s travmo pridejo na dan seveda tudi številni odzivi, npr. čustva, prepričanja, identifikacije; od sramu, občutkov krivde, jeze, žalosti itd. Ti so lahko povezani z neizpolnjenimi osnovnimi potrebami po stiku, varnosti, avtonomiji v zgodnejših obdobjih razvoja in so zato še toliko močnejši. Empatična, sočutna opora (ne nujno samo terapevtska) pomaga pri metaboliziranju teh odzivov in lahko spodbudi pomembno zdravilo – sočutje do samega sebe.

Polivagalna teorija pojasnjuje, da psihopatološka stanja niso statične kategorije. Prijazen obraz in pomirjajoč ton glasu lahko bistveno spremenijo nevrofiziološko stanje človekovega sistema. Če se človek počuti viden in slišan, se lažje zgodi premik iz strahu, tesnobe, panike ipd. v stanje večje notranje organiziranosti, ki jo lahko občutimo kot več pomirjenosti, sproščenosti, jasnosti, hkrati pa se tudi odpremo za vzajemen, prijazen socialni stik.

Kaj lahko naredimo sami, ko zaznamo, da smo prekomerno vznemirjeni ali zamrznjeni? Zelo učinkovito je že, če to zaznamo ali kot pravi psihiater Dan Siegel – poimenuj duševno stanje, čustvo, da ga ukrotiš (angl. name it to tame it). Oziroma še drugi psihološki rek oz. kar zakon: nameni pozornost stanju in se sproprijatelji z njim (angl. tend and befriend). Za optimalno delovanje socialnega živčnega sistema je seveda najbolje, če smo v varnem okolju z nekom, ki mu zaupamo in smo ob njem sproščeni. Ni nujno, da je to človek. Lahko smo v varni družbi kakšnega drugega bitja, npr. kužka ali muce. Če se znajdemo v situaciji, ki je za nas ogrožajoča in vodi v neugodno vznemirjenost ali imobilizacijo, poskušajmo z nekom vzpostaviti očesni kontakt ali spregovoriti v mirnem tonu. Pomagamo si lahko s pozornim poslušanjem melodične glasbe, ptičjega petja ali človeškega glasu, s petjem ali vokaliziranjem daljših tonov. Tudi dihanje, kjer je poudarek na podaljšanem izdihovanju, aktivira možganske živce, ki so del socialnega živčnega sistema.

Kaj nam torej pod črto sporoča polivagalna teorija Stephena Porgesa? Povzamemo jo lahko na zelo enostaven način: »Give me your hand, darlin’. Do you feel my heart beating…« (Podaj mi roko draga/-i, a slišiš bitje mojega srca…). Toplina stika nam pomaga, da se odmrznemo. Za terapevte ta teorija prinaša vpogled, kako bistvenega pomena je prioritiziranje regulacije, opolnomočanja z viri za pomiritev, kar praktično gledano pomeni osciliranje/penduliranje med travmatičnim izkustvom/materialom in ugodnimi stanji. Hkrati pa tudi, kako pomembno je dovršiti orientacijski odziv, pa odziv boja ali bega ipd. Žal se to znanje prepočasi širi, tako med terapevti kot vsemi, ki delajo v poklicih podpore in pomoči ljudem. Kar ne preseneča, saj je potrebno najprej pogledati v lastne travme in postaviti varne, humane odnose kot družbeno vrednoto, ne pa denar, status oz. moč.

Metka Kuhar in Maša Kovač (prof. prim. knjiž. in filozofije, izvajalka kraniosakralne resonance)

Dodatne informacije o polivagalni teoriji na res razumljiv, celo zabaven način na tej spletni strani: http://www.liberationispossible.org/polyvagal/

KOMENTIRAJ


Scroll Up