prof. dr. Metka Kuhar
Psihoterapija travme
psihoterapija travme

Med najnovejšimi trendi v psihoterapiji je razumevanje fiziologije travme ter razvijanje učinkovitih pristopov zdravljenja travme. Formalna psihiatrična opredelitev (Ameriškega psihiatričnega združenja) t.i. posttravmatske stresne motnje navaja več kategorijev simptomov, zlasti podoživljanje travmatičnega dogodka, izogibanje vsemu, kar spominja nanj, in povečano anksioznost. Travmo se povezuje z določenimi grozovitimi dogodki, kot so vojne, naravne nesreče, spolne zlorabe itd. Ti dogodki so seveda travmatični za večino prizadetih posameznikov, pa tudi za cele družine, skupnosti, družbe.

Vendar pa, kot opozarja Peter Levine, utemeljitelj enega najsodobnejših pristopov psihoterapije travm – somatskega doživljanja, dogodek sam po sebi ali zgodba, ki si jo pripovedujemo o dogodku, ne določata stopnje travmatiziranosti, temveč je ta povezana s sposobnostjo našega živčnega sistema za nadaljnje fleksibilno delovanje. Samoregulacijske zmožnosti živčnega sistema so odvisne od zgodnjega razvoja – ali smo odraščali v varnem, skrbnem, ljubečem okolju. Prav tako je pomembna podpora, ki smo je ob šok dogodku oz. dogajanju deležni od drugih ali v skupnosti. Zgodnje razvojne travme – nezadovoljene razvojne potrebe iz najzgodnejših obdobij (npr. po uglašenem stilu) – ko se je naš živčni sistem z možgani šele oblikoval, imajo načeloma najgloblje in najbolj trajne posledice.

Posledice travme so tako fizične in se kažejo npr. na ravni živčnega sistema, možganskih funkcij, kakor tudi duševne, odnosne, vedenjske. Slednje se kažejo na različne načine, npr. kot negotovost vase, toksična samokritičnost, nezmožnost postaviti se zase, nezaupljivost do drugih itd. Travmatiziranost lahko opazimo tudi v telesnem videzu, npr. v obliki napetega, rigidnega telesa – kot da bi bilo v oklepu ali pa mlahavega, nekoordiniranega telesa.

Travmatične spomine pogosto avtomatsko potlačimo (oz. se ti zabeležijo le kot impliciten spomin), kljub temu pa se ti oglašajo – npr. počutimo se tesnobne, panične, ogrožene, jezne ipd. Travmatiziranost se včasih pokaže šele čez čas v obliki nerazložljivih fizičnih simptomov, sanj ali določenih reakcij v okoliščinah, ki (nezavedno) spominja na travmatizirajočo situacijo. Običajne situacije tako lahko v nas vzbudijo alarmantno visoke ravni strahu in različne druge odzive, ki so resnično pretirani glede na okoliščine. Recimo naš partner lahko povzdigne glas ob nekem nesoglasju ali nam ne nameni ustrezne pozornosti, v nas se pa s polno silo sproži teror ran iz otroštva in pademo v občutke nemoči, depresivnosti, obupa, takorekoč v črno luknjo… Ali smo kot minsko polje in eksplodiramo, postanemo agresivni.

Tipičen odziv, značilen za travmatiziranost, je tudi, da otopimo svojo občutljivost do telesnih občutkov in čustev. Lahko se tako oddaljimo od občutenja svojega telesa (disociiramo) in celo življenja kot takega, da se nam zdi, kot da se opazujemo od zunaj. Pri tem si lahko pomagamo tudi z najrazličnejšimi substancami (alkohol, droge itd.), dejavnostmi (da, tudi z deloholizmom ali ekstremnimi športi) ali si prizadevamo nadzirati svoje občutke s pomočjo stradanja ipd. Vendar bolečina in strah ne mineta, skrivata se v ozadju in vsake toliko časa prevzameta krmilo.

Tudi če na mentalni ravni ozavestimo lastne probleme, vzroke naših globokih ran, ne pride nujno do želene spremembe. Na primer, lahko nam je kristalno situacijo, da bi v neki situaciji bila jeza edini ustrezen odziv, a se počutimo in odzivamo kot žrtev. Sodobni načini zdravljenja travm ne temeljijo niti zgolj na pripovedovanju niti le na podoživljanju preteklih dogodkov ali dogajanj. Pri šok travmi na nežen način organizem podpremo, da izpelje, dovrši odzive, ki jih v dani situaciji ni moglo, oz. da se v sedanjosti poveže s kvalitetami, ki bi jih rabili v travmatični situaciji. Pri razvojnih travmah prepoznavamo, katere občutke in potrebe smo odrezali od sebe, da bi ohranili vez s starši oz. skrbniki, kakšna prepričanja in načine odzivanja smo razvili. Med najsodobnejšimi pristopi je nevroafektivni relacijski model. Predelava travmatičnih izkušenj je v vsakem primeru najlažja v podpornem terapevtskem odnosu. Posebej soočanje z otroško travmo je lahko izrazito zastrašujoče, če smo sami z občutji.

V vseh nas je – ne glede na to, koliko smo bili poškodovani – globoko hrepenenje k polnemu, utelešenemu bivanju, pravzaprav poriv k celovitosti, celjenju. Smo kot Sneguljčica ali Trnuljčica, ki čaka na poljub, na povrnitev živosti. Odrasla ženska lahko znotraj sebe nudi objem majhni deklici, katero je bilo strah materinih nasilnih izpadov, se sprosti, zadiha… In se postopoma izvije iz kokona, ki jo je varoval pred bolečino, neznosno za otroka. Več svojih ran kot zacelimo, bolj smo se zmožni soočiti tudi z aktualnimi situacijami na jasen, kreativen način.

In kako vemo, da je travma predelana? Naj izhajam iz konkretnega primera. Pred leti sem med smučanjem doživela hujši padec, in letos sem ugotovila, da v zadnjih letih nisem izjemno previdno (ziheraško, zategnjeno) smučala zaradi večje zrelosti, spremembe v stopnji dopamina ipd., ampak zato, ker so moji ‘primitivni’ možgani hitro smuko povezovali z nezgodo. Ob višji hitrosti sem – včasih smukačica in celo učiteljica smučanja – čutila strah, paniko (z več telesnimi simptomi: zelo pospešeno bitje srca, telesna napetost, zadrževanje diha itd.) ali sem celo sredi črne proge skoraj dobesedno zamrznila in začela podrsavati navzdol (čemu sem se znašla ob ziheraštvu na taki progi, je druga zgodba…). Ali sem začela kleti in si celo odpela smučke in odkorakala nekaj deset metrov nižje (skratka, premogla sem tudi aktivni odziv – boj, ne samo beg oz. zamrznitev). Za pospešitev smučarske hitrosti oz. razrešitev travme pa samo ozaveščenje žal še zdaleč ni dovolj. Travma je predelana, ko se v situacijah odzivamo glede na realistične okoliščine, ne pa, kot da smo še vedno v situaciji, ko je ogrožena naša varnost ali življenje. V mojem primeru to pomeni, ko sem zmogla ponovno smučati po pameti in kapaciteti, ne pa nenehno zavirati, se ponovno veseliti smučanja in ne pridelati kopico razlogov, zakaj smučanje ‘ni zares fajn’.

Kot pravi Peter Levine, avtor metode zdravljenja travm somatsko doživljanje, v knjigi Kako prebuditi tigra: »Travma je življenjsko dejstvo. Vendar ni nujno, da je dosmrtna obsodba. Ne samo da je travmo mogoče ozdraviti, temveč je lahko ob ustreznem vodstvu in podpori tudi preobražajoča. Travma ima potencial, da postane pomembna sila za naše psihološko, socialno in duhovno prebujenje ter razvoj.« Potrpežljivost pa je tudi pri zdravljenju travm božja mast. 🙂

KOMENTIRAJ


Scroll Up