prof. dr. Metka Kuhar
Uglaševanje

Kdaj ste nazadnje imeli občutek, da vas oseba, s katero ste v stiku, odnosu, zares vidi, sliši, čuti? Da se pred njim ali njo lahko pokažete v svoji  občutljivosti in ranljivosti? Da je ta oseba pripravljena in da zmore (za)objeti vaše izkustvo – tudi boleče občutke, zmedenost, jezo itd.? Da vas vrednoti, ceni kot edinstveno bitje?

Sprejemajoča, naklonjena prisotnost drugega je izjemnega pomena za razvoj tako v najzgodnejši dobi in tudi kasneje v življenju. Naše sebstvo razvijemo na podlagi tega, kar nam zrcalijo starši oz. primarni skrbniki. V želji po naklonjenosti ali vsaj pozornosti teh smo se odrekli marsikaterim lastnim občutkom in potrebam. Kot otroci smo hitro ugotovili, kaj je zaželeno, nagrajeno in prepovedano ali sankcionirano. V nekaterih družinah je bila recimo nezaželena jeza, nekateri starši niso prenašali žalosti, tretji ne radosti itd. Nagrajena je bila avtonomija ali pa, ravno obratno, odvisnost. V nekaterih družinah je kronično, konsistentno primanjkovalo empatije ali so bile naše zgodnje izkušnje celo zastrašujoče, nevarne. Občutki nesprejetosti, zanemarjanja, verbalnega ali fizičnega prečkanja naših mej so se globoko vtisnili v naša telesa in duševnost.

V odraslosti je izkustvo, ko nekdo nudi azil celoti našega doživljanja (ne le prijetnim občutkom), uvidi našo posebnost, nam prižiga občutek, da smo vredni ljubezni, izjemno izpolnjujoče in zdravilno. Sočutno odnosno polje ima potencial, da najdemo (nove) pomene, spoznanja, smisel, dih, da pridobimo dele sebe, od katerih smo se obrnili stran, da ‘apdejtamo’, prenovimo svoja prepričanja, čustva, vedenje. Sočutje je pot do osvoboditve naših ‘zapornikov’, ‘izgnancev’, tj. občutkov manjvrednosti ali nevrednosti, zavrnjenosti, besa, srama, nemoči, razočaranja, eksistenčnega obupa itd. Posebej zdravilno je, če nas drugi posluša, sliši, čuti, ko se znajdemo v črni luknji, oz. ko v nas divjajo viharji življenjskih preizkušenj oz. izzivov. Seveda posluša brez očitkov, patologiziranja, brez namena, da nas urgentno spremeni, popravi.

Kdo vse je (lahko) naše sočutno zrcalo? In v kolikšni meri smo mi zmožni drugim podariti pristno ljubeči pogled, prijazne besede, se jih resnično dotakniti? Biti poligon za njihove občutke in spoznanja? Pa tudi, v kolikšni meri imamo sami v odnosu do sebe prijazen in sočuten pristop do lastnega notranjega sveta?

Zmožnost uglaševanja in nudenja tovrstne podpore drugim in sebi, posebej če nam ta ni bila zagotovljena v otroštvu in prisotna tekom življenja, je odvisna od tega, koliko zavrnjenih, odrezanih delov sebe smo uspeli ponovno najti. Koliko smo v stiku s potlačeno jezo, žalostjo, radostjo, občutkom lastne vrednosti itd. Globoka odprtost do palete izkustev je posebej pomembna za terapevte, saj je ta predpogoj, da naši sogovorniki lahko pridejo v stik z odrezanimi deli sebe. Čeprav je potovanje k sebi zelo učinkovito s sočutno strokovno podporo, pa ga seveda ni boljšega kot dober prijateljski klepet.

Rok
julij 15th, 2017 at 2:25 pop

Cool. Enkrat sem nekoga slisal reci, da je najboljsi prijatelj tisti , h kateremu lahko prides kadarkoli brez vnaprejsnje najave in ti da kavc, kakav, toplo odejo in te nic ne sprasuje 🙂

KOMENTIRAJ


Scroll Up