prof. dr. Metka Kuhar
Utelešeno zavedanje – ključ do zdravja, dobrobiti in sočutja
utelešeno zavedanje - blog

utelešeno zavedanje - blogDandanes se v svetu vse bolj razvijajo in znanstveno potrjujejo terapevtski pristopi, ki temeljijo na utelešenem, somatskem samozavedanju, na neposrednem doživljanju zaznanih občutkov. Ti pristopi kljub znanstvenemu jeziku ne prinašajo povsem novih odkritij, temveč gre za starodavnejša spoznanja, pa tudi tehnike.

V meni je radovednost do opazovanja lastnega doživljanja vzbudila joga. Pri enajstih letih sem našla jogijsko knjigo in jo vzela za sveto, vsak dan, tudi na morju in na smučanju sem redno izvajala asane. To početje je bilo v poznih osemdesetih 20. stol. v Murski Soboti povsem izolirano in čudaško, no, saj drugi razen družine niti niso vedeli za to. Na moje veliko veselje je nekako prišla do mene še kaseta z meditacijami na čakre. Joga ostaja po skoraj treh desetletjih moja zvesta spremljevalka.

Prav joga me je pripeljala do spoznanja, da se naše izkustvo oz. notranje doživljanje nenehno spreminja. Da recimo bolečina ni nekaj statičnega, ampak sestoji iz množice ali še bolje toka občutkov, skelenja, utripanja, razširjanja itd., hkrati pa jo spremljajo bolj ali manj številne misli. Isto sem kaj kmalu ugotovila za čustva; tudi ta niso ‘trdno dejstvo’. Na primer, opazujem svojo jezo in ta se dokaj hitro pretvori v žalost, ta se nadaljuje v nemoč in če sem z občutkom nemoči, se prebudi mehek, nežen občutek sočutja do sebe.

V naši kulturi (kljub sodobni poplavi jogijskih vadb) načeloma nismo zainteresirani (celo pri jogi ne) za občutenje tega, kar se dogaja v tukaj in zdaj. Zdresirani smo, da se z razmišljanjem ločimo od (golega) izkustva. Vendar pa nas »spust iz glave« v utelešeno izkustvo običajno vodi do več vitalnosti, svežih uvidov, intuitivnega vedenja in do želene “transformacije”. Zavedanje in sočutno sprejemanje lastnega izkustva sta podlaga za prav tak odnos do drugih ljudi in njihovih izkušenj.

Trajalo je, da so ta starodavna spoznanja – skozi znanost, pa tudi skozi “tiho”, implicitno vedenje ljudi – v večjem obsegu prešla v sodobno psihoterapijo in terapevtsko delo s telesom (angl. bodywork). Sodobni somatski terapevtski pristopi (npr. kraniosakralna resonanca, somatsko doživljanje, nevroafektivni relacijski model) dajejo velik poudarek na prepoznavanju govorice našega živčnega sistema ter uravnovešanju tega. Poleg tega je zelo pomembno (prav tako somatsko, doživeto) prepoznavanje omejujočih prepričanj, vzorcev, obremenjujočih življenjskih odtisov, tako da lahko popustijo naše stare identifikacije. Tako lahko vse bolj osvobojeno in suvereno korakamo po poti, ki jo sami izbiramo oz. zavestno (so)kreiramo.

Največkrat smo (bili) ranjeni v odnosih in ti nam odnosi največkrat povzročajo največ težav in stisk. Zato se tudi zdravljenje, celjenje najlažje dogaja v tej osnovni človeški matrici. Lastna bolečina je tudi pogosto preintenzivna, da bi sami sedeli z njo. Pomembno pa je seveda, da nas terapija opolnomoča, da se zmoremo podpreti tudi sami.

Kljub predsodkom proti terapiji, ki jih včasih slišim, verjamem v njeno smiselnost – vrednost vidim v terapiji, ki ni mentalna gimnastika ali »popravljanje od zunaj«, prav tako ne radikalna preobrazba v kratkem času, temveč utelešena sočutna podpora, opora na poti razreševanja človeških stisk, dvomov itd. V okviru Mette vidim svojo vlogo prvenstveno v navdihovanju ljudi za lastno pot raziskovanja, odkrivanja, spoznavanja, povečevanja zavedanja, čutenja. Inspiracija izhaja v veliki meri iz lastnih preizkušenj in izkušanj, pa tudi iz kombinacije poglobljenih “zemljevidov” razumevanja človeka in konkretnih smernic učinkovite podpore.

KOMENTIRAJ


Scroll Up