Izziv sodobnih partnerstev

Sodobni čas kliče po spremembah spolnih vlog, na oba spola pa nezavedno še vedno v veliki meri vplivajo za sodobni čas medsebojno nekompatibilni tradicionalni vzorci. Moški so tradicionalno morali potlačiti svoje ranljive in mehke, čustvene dele, sicer so bili zasmehovani in sramoteni. Ti deli so lahko globoko zakopani, tako globoko, da mnogi posamezniki zares izgubijo stik s čutenjem, čustvovanjem, tudi empatijo, razvijejo pa racionalnost in/ali tekmovalnost, agresivnost, ‘mačo’ odnos do žensk ipd. Ženske so bile tradicionalno vzgajane kot skrbnice, servilne in samopožrtvovalne, tako da ostajajo načeloma bolj čustveno odprte in odnosno naravnane, hkrati pa pri njih (še vedno) niso zares zaželene kvalitete, kot so asertivnost, kompetentnost, živahnost.

Od konca 60-ih, zlasti pa v zadnjih dveh desetletjih, se od moških pričakuje, da ostajajo močni in uspešni v zunanjem svetu, hkrati pa čustveno inteligentni v odnosih v zasebni sferi – v stiku z lastnimi čustvi ter senzibilni v odnosu do partnerke. Prav tako se od njih pričakuje, da niso zgolj pomočniki v gospodinjstvu in pri skrbi za otroke, temveč da si to delo s svojo partnerko enakovredno delijo. Sodobne ženske žonglirajo med plačanim delom na trgu in in neplačanim delom v zasebni sferi. V slednji se jim vse bolj zdi nepravično prevzemanje več odgovornosti, nalog. Hkrati pa pogosto doživljajo kronično čustveno razočaranje ob partnerjevih čustvenih omejitvah.

Moški se v ‘novih’ vlogah počutijo neuspešni:, pogosto imajo občutek, da partnerke ne morejo zadovoljiti. Ko/če se frustracije čustvene neizpolnjenosti v partnerstvu skozi leta naberejo, upanje na izpolnitev pa praktično ugasne, lahko ženske dejansko postanejo zelo kritične, očitajoče do partnerjev. Tovrstna kritika in občutek ponižanosti ob njej je za moške (običajno nezavedno) neznosen. Ker se v (samo)obrambi ne morejo več nasloniti na agresivnost ali verbalno, razumsko premoč, se pogosto umikajo, pasivizirajo, zamotijo z različnimi distrakcijami (npr. intenzivni športi, internet, opijanje itd.). Kombinacija partnerkine kritike in partnerjevega umikanja vodi v začaran krog konfliktov. Če se moški doživljajo kot neuspešne v sferi plačanega dela oz. v sistemih zunanjih potrditev, pogosto postanejo (še dodatno) cinični, pikri, nergaški.

Običajno je ženska tista, ki se odloči za prekinitev razmerja – po seriji predhodnih groženj. Zlasti v srednjih letih prihaja do več ločitev, saj gre takrat za zgoščeno obdobje (ne nujno zavestnega) ‘obračunavanja’, prevpraševanja, kako naprej, pa tudi otroci so običajno že čez ‘kritična’ zgodnejša leta. Kako ravnati v partnerstvih, da ne bi prišlo do ločitve, da družina ostane skupaj, da sta partnerja vseeno (približno) zadovoljna sama s samim in drug z drugim? Daleč od lahke poti in zahteva udeležbo obeh.

Intimni odnosi zahtevajo veliko hrabrosti – saj od nas terjajo, da se soočamo s tem, kaj nas straši, in tudi s tem, kar se nam zdi grozno glede nas samih. V osnovi se mi zdi ključno zavedanje obeh partnerjev(!), da moramo sami prevzeti odgovornost nad svojimi notranjimi neprijetnimi občutki in dinamikami ter jih ne projiciramo/prelagamo na bližnje. To pomeni, da opustimo (večinoma nezavedna) pričakovanja, da je partner tisti, ki mora delovati tako, da se počutimo varne, vredne, zadovoljne itd. Za to smo odgovorni sami, partner nam pri tem lahko pomaga, nas podpira, vendar pa lastnih notranjih stanj ne smemo pogojevati s partnerjevimi odzivi. Tudi ko se počutimo depresivne, obupane, zapuščene, tesnobne ipd., ni partner tisti, ki nas mora (od)rešiti teh stanj, potegniti iz njih.

Če gre za občutke, ki so izrazito intenzivni in nas povsem preplavljajo, hromijo, gre običajno za naše lastne nepredelane (običajno zgodnje) travme. Te občutke ter naše burne odzive lahko in tudi jih pogosto sprožijo – kar ni isto kot povzročijo – odnosne dinamike v partnerstvu, npr. partnerjeva kritičnost, distanciranje, šibkost itd. Ob takem divjanju (znotraj nas ali navzven izraženo v odnosu) se nahajamo na ključni točki: a se lahko vzdržimo, da ne gremo v napadanje (kreganje, očitke) ali postavljanje zidu? Ali lahko v akutni fazi notranje stiske prikličemo zavedanje, da so ta stanja kot vreme, ki se spreminja, ter povabimo svoje srce, da se odpre? Se vprašamo, kaj se zares globlje dogaja v nas in kaj v drugi osebi? Običajno nihče ne misli resno stvari, ki jih izreka v prizadetem stanju, ko se odziva iz lastne bolečine, nemoči, sramu itd. Ti odzivi skoraj nikoli niso vezani le na trenutno situacijo, ampak gre za ranjene in nezaceljene (največkrat nezavedne) dele osebe oz. njene obrambne reakcije. V takih situacijah je pogosta misel na ‘beg’, »ne morem biti z nekom, ki je tak in tak… Želim si nekoga, ki je res razumevajoč, čuteč itd.« Ob zavedanju, da gre za preigravanje določenih dinamik, ‘nevihta’ običajno relativno hitro mine. Po njej se lahko pogovorimo iz naših bolj zrelih, razumnih, sočutnih delov ter ponovno tudi brez veliko izmenjanih besed vzpostavimo stik in občutek, da nismo odrezani od vesolja ljubezni, da se vendarle nahajamo v svetu, kjer lahko razrešimo nesoglasja, smo slišani, je partnerju/ki mar za nas in nas ima rad/a.