(Psiho)terapija in pristopi osebnega razvoja – le obliž namesto operacije?

Ali »ukvarjanje s sabo« res samo povečuje egocentrizem in narcisizem?

Prispevek, objavljen v Sobotni prilogi Dela 27. 5. 2017

V razpravah med akademiki in tudi mnogimi drugimi so metode »ukvarjanja s sabo« (psihoterapija, joga itd.) pogosto stigmatizirane, nekateri bi najraje prečrtali psihologijo v celoti. V prispevku razmišljam, ali lahko ti pristopi ponudijo kaj več od individualizacije družbenih problemov, kar je ena izmed kritik, ki jih običajno slišim.

Moja teza je, da ne gre za logiko ali-ali, temveč za logiko in-in. Potrebno in smiselno je oboje. Menim, da lahko znanje in veščine s teh področij neposredno v institucijah in posredno v obliki podpore posameznikom izdatno prispevajo k spreminjanju nepravičnih, zatiralskih družbenih paradigem in pomagajo oblikovati razmere za soustvarjalne, dialoške, vključujoče, povezovalne procese.

Kaj so najpogostejše kritike (pristopov) »ukvarjanja s sabo«?

Izstopa pogled, da pristopi, osredotočeni na posameznika, težave privatizirajo, namesto da bi jih umeščali v družbeni oz. politični kontekst. Posameznike naj bi napeljevali, da sami sebe okrivljajo za to, kar so v resnici strukturne neenakosti – kot na primer, patriarhalni družbeni red, neoliberalni kapitalizem, rasizem in etnocentrizem itd. Ti pristopi naj posameznikom ne bi omogočili uvida, da gre dejansko za družbene patologije, ne pa za njihove lastne pomanjkljivosti – oziroma naj bi jim to zavedanje celo zabrisali. S tem naj bi ljudi demotivirali od sistemskega delovanja ali kolektivnega prizadevanja za zmanjševanje realnih vzrokov tega, kar se posameznikom dozdevajo njihove osebne težave. Recimo pri težavah na delovnem mestu lahko s samoanalizo ali psihoterapevtovo pomočjo prepoznamo pomanjkanje lastne asertivnosti, samospoštovanja, samosabotiranje ipd., namesto da bi jih (ustrezno) pripisali kruti tekmovalnosti sodobnega trga dela. Ali pa, če se pritožujemo nad partnerjem zaradi neenakomerne porazdelitve gospodinjskega dela in starševanja, bi v prvi vrsti morali obsoditi (neo)patriarhalna razmerja med spoloma.

»Brskanje« po sebi naj bi vodilo predvsem do večanja egocentrizma in narcisizma. Dodatni očitki gredo na račun spodbujanja izpovedovanja lastnih občutkov, recimo samorazkrivanja v terapevtskem odnosu ali skupini za razvijanje komunikacijskih veščin, najpogosteje v imenu poveličevanja (pravzaprav patriarhalnega!) ideala zadržanosti. Obsodb je deležno tudi »izumljanje« vedno novih patologij oz. poimenovanj včasih »normalnega« vedenja kot patološkega – na primer poporodna depresija, hiperaktivnost ipd. Tovrstne kritike najdemo tudi v številnih družboslovnih knjigah, če naštejem le par imen: Christopherja Lascha, Franka Furedija, Eve Ilouz.

Nekateri družboslovci praktično celotno psihologijo (razen kakšne od njenih novejših vej) vrednotijo kot sistem, ki ne počne drugega, kot podpira neoliberalno-kapitalistični status quo. Med pisci na to temo naj izpostavim recimo Nikolasa Roseja. Med slišanimi obsodbami so teze, da osebna psihologija ne obstaja, saj da so osebni fenomeni izključno družbene narave. Kako bi potem razložili recimo, če podam navidezno banalen primer, da posamezniki ob sodobnih univerzalnih lepotnih standardih in pritiskih ne glede na socialno-ekonomski položaj, pa tudi ne glede indeks telesne mase ali ocenjeno stopnjo privlačnosti, razvijejo/razvijemo zelo različne telesne samopodobe ali z njimi povezana ravnanja?

Že če se površinsko ozremo po družbenih vedah, takoj uzremo množico pristopov, ki niso postavljali oz. ne postavljajo stroge ločnice med strukturami oz. institucijami ter individualnim delovanjem. Še posebej kopica sodobnih družboslovnih avtorjev je nazorno pokazala, da je razmerje med strukturnim in individualnim vidikom človeškega izkustva vzajemno konstitutivno in ne enosmerno. Velja se spomniti tudi številnih odličnih družbeno-kritičnih analitikov, ki so (mnogi bili) hkrati terapevti in so analizirali družbene fenomene skozi lečo osebnostnih struktur in družinskih vzorcev. Pomislimo samo na frankfurtsko šolo in njihove analize nacizma, v okivru katere je najprej deloval tudi Erich Fromm, pa Nancy Chodorow, Jessico Benjamin in še in še bi lahko naštevala.

Hkrati gotovo drži, da je bil, je in očitno bo še velik del psihologije, psihoterapije in ostalih »osebnih pristopov« v veliki meri ali izključno osredotočen na posameznika. Na tem polju (tudi recimo v tehnologijah »večnih resnic«, kot je joga) se nedvomno zrcalijo družbeni trendi. Naj izpostavim par primerov iz pretekle evropske zgodovine. Zgodovinarji so pokazali na vzporednice med konfliktnostjo predvojnega in vojnega obdobja ter Freudovo psihoanalizo, med povojnim odporom do socialnega konformiranja ter razcvetom humanistične psihologije in psihoterapije, med kasnejšim intenziviranjem individualizma ter potrošnike mentalitete ter psihološkimi (samo)analizami, kdo oz.kaj vse posamezniku krati osebno svobodo in kvari imidž.

slika: Reuters, objavljena prav tako v Sobotni prilogi 27. 5. 2017

Ostanimo še pri kritikah »dela na sebi«

To področje nikakor ni (bilo) imuno na družbene neenakosti ter ima večje ali manjše slepe pege (ki jih zaznamo zlasti, ko pogledamo za nazaj). Številne »velike« psihološke in psihoterapevtske avtorje ter guruje osebnega razvoja danes vidimo (najmanj) kot šoviniste, patriarhalce. Vedno znova je smiselno opozarjati, da se je v sferi podpore ljudem v duševnih stiskah šele v 80-ih odkrito spregovorilo o zlorabah in nasilju (ki so ga bili deležni predvsem otroci in ženske, pa tudi predstavniki manjšinskih skupin). Dandanes pa je že na prvi pogled jasno, da je to področje (blago rečeno) pretirano medikalizirano in farmakologizirano in ne upošteva v zadostni meri, med drugim, socialne deprivilegiranosti kot dejavnika duševnih motenj ali nizke duševne dobrobiti.

Pogosta kritika je tudi, da je področje »ukvarjanja s sabo« v veliki meri podvrženo komercializaciji. Če se omejimo na Slovenijo, je velik del storitev na področju duševnega zdravja in dobrobiti (zdaleč pa ne celoten segment!) samoplačniški. Že iz tega razloga so te storitve v veliki meri nedostopne za ljudi, ki ekonomsko gledano niso predstavniki višjega srednjega ali visokega razreda. In seveda, ta segment je postal »biznis«, cvetoča tržna niša. Obenem pa naj podam kot primer, da sem se sama naučila joge iz knjige iz knjižnice na koncu osemdesetih v Prekmurju, dandanes pridobivam veliko znanja in veščin iz zastonjskih webinarjev. S tem primerom pa nikakor ne želim zanikati, da je »ukvarjanje s seboj« pretežno domena privilegiranih.

Kritični smo seveda lahko tudi do instrumentalizacije tega, kar bi z idealnega zornega kota bila prevladujoča (ne pa profesionalizirana) medosebna razmerja – z značilnostmi, kot so sočutna, podporna komunikacija, upoštevanje individualnosti, unikatnih potreb in zmožnosti ipd. V idealnem svetu prav gotovo ne bi potrebovali psihoterapiranja posameznikov ali skupin za krepitev medosebnih veščin. Če pogledamo različne podatke o duševnem zdravju in psihosocialni dobrobiti, pa je potreba po taki podpori visoka in celo narašča. Predpostavimo lahko, da bi duševno stanje prebivalstva bilo bistveno boljše, če bi prišlo do transformacije institucij ter družbenega sistema na sploh v smeri večje humanosti, raznoterih možnosti za vse posameznike, kakovostnih, podpornih medosebnih odnosov v vseh sferah, začenši s šolstvom. Nedvomno so prizadevanja v tej smeri tudi eden izmed trendov, se pa zdi, da žal niso prevladujoči trend. Ampak tudi taka sprememba po mojem mnenju ne bi ukinila potrebe po profesionalni terapevtski podpori, še manj pa po pristopih za ozaveščanje lastne duševnosti in odnosov.

Zamislimo si, da obstaja idealna družba materialnega obilja za vse ljudi z institucijami z demokratičnimi in po potrebi tudi jasno strukturiranimi razmerji. Terapevtsko podporo bi po moje potrebovali že samo za celjenje številnih duševnih ran ter spreminjanje nefunkcionalnih vzorcev, s katerimi je obremenjeno človeštvo. Ne predstavljam si uspešne družbene revolucije brez globlje psihološke revolucije, pri čemer pa se dandanes že zavedamo, da so trajnejše spremembe praktično vselej postopnejše in le redko revolucionarne. Zdi se celo, da trenutno prevladujočo tekmovalno, konfliktno, »power play« paradigmo poganjajo ravno posamezniki, ki so (pogosto v odzivu na neugodne psihološke razmere v zgodnjem obdobju življenja) »zaprli« svoj dostop do ranljivosti, medsebojne občutljivosti in ubirajo (v resnici prestrašene) obrambno-napadalne, gospodovalne itd. strategije ter se morda za nameček še (strokovnjaško) zmrdujejo nad psihologijo.

Potencial področja za oblikovanje bolj kakovostnih družbenih pogojev

Po moji oceni ima področje psihološkega (kar nikakor ni sopomenka nedružbenega) razumevanja fenomenov in psihosocialne podpore ogromen potencial za prispevati k ustvarjanju bolj izpolnjujočih in osmišljujočih pogojev bivanja in javnega duševnega zdravja ter s tem k družbenim spremembam. Seveda govorim o potencialu, ne da se to že v znatni meri uresničuje. Na tem polju je ogromno znanja, pa tudi refleksij, ki zdaleč presegajo podporo zmanjševanju simptomov in prilaganja posameznikov obstoječim razmerjem moči. Sodobni pristopi osebnega in medosebnega razvoja – podobno kot starodavnejše tehnologije, npr. joga – poudarjajo ravno aktiviranje ali kultiviranje empatičnosti, medosebno uglaševanje, čuječnost (ki tudi dokazljivo povečuje empatijo) itd. Dandanašnji ugledni terapevti (in avtorji), kot so Daniel Siegel, Susan Johnson, Terry Real in številni drugi, izpostavljajo, da nas odnosi in vpetost v skupnost človečijo. V vse glasnejšem delu psihologije ne najdem vizije o posamezniku, ki naj bi čim bolje funkcioniral v danih okoliščinah, temveč prej kritike obstoječih ideologij ter njihovih posledic (narcisizma, zasvojenosti itd.).

Neredki strokovnjaki, ki podpirajo ljudi v zasebni sferi ali institucijah sami aktivno pozivajo k neposrednemu družbenemu angažiranju, reflektirajo svojo vlogo v družbenem okviru in delajo številne pomenljive »družbene korake«. Ne zdi se mi, da so vsi povprek kapitalistični aparat, ki ljudi usmerja v prilagajanje »bolni družbi«. Ta apel oz. naravnanost vidimo tudi v več pristopih, ne samo pri posameznih avtorjih oz. praktikih. Naj podam dva različna primera. V sodobnem zahodnem budizmu se ne govori samo o sočutju, prijaznosti in podobnih medosebnih vrlinah (oz. »zasebniškem« prakticiranju teh), temveč direktno o družbenem aktivizmu (t.i. angažiran budizem). V narativnem psihoterapevtskem pristopu (Michael White, David Epston) je povezava med osebnim in družbenim še posebej transparentna. V ospredju je poudarek, da pri konstruiranju osebne/družinske/skupnostne zgodbe ključno vlogo odigra ponotranjenje družbenih diskurzov. Eksternalizacija, na kateri temelji ta pristop, si eksplicitno prizadeva prispevati tudi k preseganju zatiralskih učinkov ponotranjenih družbenih zahtev oz. pričakovanj. (Neo)patriarhat lahko dekonstruiramo tudi par za parom, če se nekoliko pošalim. Seveda pa ne upam trditi, da se s pomočjo »dela na sebi« avtomatsko bolj zavedamo širših družbenih tem in najdemo svojski način prispevanja, ki presega našo zasebno lupinico. Po mojih izkušnjah je taka naravnanost po določenem času »ukvarjanja s sabo« eden od kazalnikov »uspešnosti« tega.

Osebna refleksija, da je težava, ki jo imamo kot posameznik/-ca, družbeno konstruirana, sama po sebi običajno ni dovolj za predelavo občutkov, ki nam povzročajo kratek stik znotraj sebe in v odnosih, ter za razvijanje produktivnejših načinov delovanja. Zagovarjam tezo, da so individualno razumevanje lastnih psiholoških zagat, vzorcev, učenje samoregulacije, razreševanje travm, terapevtska čustvena podpora in modeliranje uglašene, sočutne interakcije, trening v empatičnosti ipd. pogosto edini možen portal za opolnomočenje za angažma oz. akcijo v odnosu do izkoriščevalskega partnerja, šefa ali nekega širšega družbenega vidika. Žal svojih občutkov nemoči, stanj zamrznjenosti ali pa nekonstruktivne agresivnosti itd. ne predelamo vselej v družinskem ali prijateljskem krogu. V družinskem krogu pravzaprav redko razvijemo veščine sočutne in hkrati suverene komunikacije ali naravnanost, da najprej pometamo pred lasnim pragom. Družina je še vedno prej (nehote seveda) gojišče in vadbišče raznih obrambnih odzivov, ki nas kasneje v življenju ne podpirajo, prav tako pa ne podpirajo bolj harmonične družbe. Isto velja tudi v veliki meri za šolski sistem, pa tudi za delovna okolja. Še več, tudi pomoč ljudem v duševnih stiskah in podporo ljudem, željnih bolj kakovostnih medosebnih odnosov, žal dandanes v določeni meri še vedno več kot očitno izvajajo »strokovnjaki«, med njimi tudi vrsta formalno etabliranih, katerih delovanje (ali celo govorjenje) ni v skladu z vrednotami odprtosti, dialoškosti itd.

Kot trdi (je že nekdaj trdila) ali bi se verjetno strinjala večina družbeno naravnanih avtorjev, je sodobni svet poln nesoglasij, polarizacij, napetosti, fragmentiranosti. Prežeti smo s tesnobo, strahovi, negotovostjo, nemočjo. Zato so otoki samorefleksije ter živega stika s tem, kaj nam je res pomenljivo kot posameznikom in v odnosih v raznih sferah, nujen, seveda pa ne zadosten pogoj za širšo družbeno transformacijo. Mislim, da znani reki, kot »spoznaj samega sebe«, »bodi najprej sam sprememba« nosijo v sebi večno modrost. Zato sem prepričana v nujnost integracije individualne in strukturne perspektive ne samo na ravni teorije, temveč tudi praks. Le na ta način vidim možnosti za uveljavljanje resnično inkluzivne, soustvarjalne in dialoške paradigme.

psihoterapija, duševno zdravjeMasa MajceMay 28, 2017