Temne bele liste - celostno upoštevanje in naslavljanje travme

Objava v zborniku 60 let kasneje - UL FDV od A do Ž, 2021

Travma je eden od izrazov, ki so iz strokovnega diskurza prešli v široko popularno poljudno rabo. Nevarnost ekspanzivne rabe tega pojma je, da lahko opredeljujemo relativno neškodljive fenomene kot resne probleme, kot prave katastrofe, ki zahtevajo strokovno pomoč, pa tudi obratno, da grozljive izkušnje človeškega obstoja na obravnavamo kot travmatične. Inflacijo rabe pojma travma v zahodnih družbah lahko vidimo tudi kot odraz naraščajoče senzitivnosti do škodljivih fenomenov. Kot je opozorila J. L. Herman v Trauma and recovery (1992) – knjigi, ki je spremenila način, kako razmišljamo o travmatičnih dogodkih in ravnamo z osebami z izkušnjo travme – opredelitev travme in področje preučevanja travme zrcalita stopnjo družbene ozaveščenosti na posamezni zgodovinski točki. Individualno travmo lahko zares razumemo le v družbenem kontekstu. Travma prežema družbe oz. različne družbene skupine, pri čemer pa je (bila) pogosto deležna zanikanja ali amnezije s strani političnih in kulturnih sil. Ni (bila) javno prepoznana, žrtve so (bile) diskreditirane ali utišane. Na primer, psihične zlome vojakov po prvi svetovni vojni so v znanstveni reviji leta 1922 razlagali kot znak 'šibke morale in pomanjkljivega treninga vojakov', kot 'priročno pritoževanje', šele 1980 je na podlagi gibanja veteranov Vietnamske vojne Ameriško psihiatrično združenje v tretjo izdajo zbornika duševnih motenj vključilo posttravmatsko stresno motnjo kot diagnostično kategorijo. Feministična gibanja v Evropi in Severni Ameriki so že v šestdesetih pričela intenzivno opozarjati na nasilje v zasebni sferi, zlasti nad ženskami in otroki, vendar so zakonske regulacije sledile z velikim zamikom. Kompleksna posttravmatska motnja – ki je vezana na medosebne zlorabe in zanemarjanje – pa še ni bila vključena v omenjeni zbornik duševnih motenj (v zadnjo verzijo iz leta 2013).

Trenutno je tematika travme močno usidrana v javni imaginaciji in znanstveni sferi. V slednji soobstajajo številne perspektive, tako da je včasih težko doumeti, da različni avtorji naslavljajo isti fenomen. Vsekakor gre za tematiko, katero je nujno preučevati v kontekstu celotnega družboslovja, ne samo v okviru psihologije in psihiatrije. Dandanes so v zahodnem svetu aktualne razprave o statusu žrtev spolnega nadlegovanja, širom po svetu so še vedno aktualne teme diskriminiranja, zatiranja in uničevanja pripadnikov etničnih, rasnih, religioznih, spolnih in drugih manjšin. Raziskave pokonfliktnih območij sistematično kažejo na obrat v vrednotni orientaciji v navidezno varnejšo tradicionalno smer (ki poudarja npr. pomen spoštovanja avtoritete in tradicionalnih družinskih in religioznih vrednot), kar se zdi ena najbolj daljnosežnih posledic travmatizacije. Trenutno pandemijo covid-19 lahko prav tako mislimo skozi optiko travme, tako individualne kot kolektivne – gre za globalno grožnjo, ki je ustvarila krizo na različnih ravneh in se dotaknila skoraj vseh vidikov naših življenj. Zamajala je marsikaj, kar smo jemali kot samoumevno, (še dodatno) načela zaupanje v voditelje in inštitucije, mnogi so doživeli (mnogovrstne) izgube, vključno z občutkom eksistenčne varnosti in gotovosti. Kot človeštvo smo na zgodovinskem pragu dodatne kolektivne in tudi individualne travme ob globalni okoljski krizi.

Številne raziskave so pokazale, da je izpostavljenost travmatičnim izkušnjam prej norma kot izjema. Če podam primer, analiza študij iz 24 držav na skupaj skoraj 70.000 anketirancih je pokazala, da jih je 70 % doživelo vsaj eno travmo od 29 preučevanih, v povprečju pa so poročali o izpostavljenosti 3.2 tipom travme. V Sloveniji smo v 2019 prvič ugotavljali razširjenost obremenjujočih izkušenj v otroštvu (OIO), ki so definirane kot potencialno travmatični dogodki oz. dogajanje do 18. leta starosti. Največkrat se meri 10 kategorij obremenjujočih izkušenj (npr. čustveno in fizično nasilje ter zanemarjanje otroka, zasvojenost odraslih članov gospodinjstva itd.). Rezultati ankete na velikem in raznovrstnem panelnem vzorcu 4.939 18- do 75-letnih prebivalcev Slovenije kažejo, da je večina (76,5 %) udeležencev raziskave v otroštvu doživela vsaj eno obremenjujočo izkušnjo od desetih. V povprečju so vprašani poročali o 2,4 OIO. Kar 27,2 % jih je poročalo o štirih ali več OIO – pri slednjih je tveganje za različne neugodne izide največje.

OIO pa niso edine potencialno travmatične izkušnje. Individualno travmo dandanes najpogosteje opredeljujemo kot izpostavljenost dogodku oz. okoliščinam (npr. na osebni, družinski, družbeni, globalni, okoljski ravni), ki jih posameznik zaznava (tako psihično kot fiziološko) kot fizično ali čustveno škodljive ali življenjsko ogrožajoče. Seveda pa je spomin na travmo, zlasti zgodnjo, neredko potlačen, dogajanje do približno drugega leta starosti pa je itak dostopno samo implicitnemu (telesnemu) spominu. Poleg tega so nekateri dogodki ali okoliščine včasih tako »normalizirani«, da jih zavestno ne prepoznamo kot travmatične. Travmo poleg izpostavljenosti dogodku oz. dogajanju ter subjektivni zaznavi dogodka kot travmatičnega opredeljujemo skozi negativne posledice, ki se kažejo na različnih ravneh. Številne raziskave so pokazale, da ima izpostavljenost travmatičnim izkušnjam, posebej večim, dolgoročne posledice na fizično in duševno zdravje ter različne vidike kakovosti življenja in delovanja (npr. socialno-ekonomske). Te posledice se lahko raztezajo čez celoten življenjski potek in čez generacije (epigenetsko), pojavijo se lahko takoj po izpostavljenosti travmatičnemu dogajanju ali šele z zamikom. Pri tem pa na posameznikov odziv vplivajo številni dejavniki, npr. vrsta in resnost travmatičnega dogodka, predhodne travmatične izkušnje, prisotnost ostalih življenjskih stresorjev, kulturna prepričanja, morebitna prisotnost duševnih težav, nizek socialno-ekonomski status, dostopnost in moč podpornega sistema pa tudi zaupanje v podporno kapaciteto medosebnih odnosov in socialnih institucij. Rezilientni oz. prožni, odporni odzivi na travmatični stres so v zadnjih dveh desetletjih prav tako deležni vse več interesa raziskovalne skupnosti, pa tudi poklicev pomoči ter splošne javnosti. Pri tem se sposobnost hitrega okrevanja vse manj povezuje z osebnostnimi značilnostmi, vse bolj pa z naštetimi varovalnimi oz. podpornimi dejavniki.

Posebej škodljiv vpliv ima zgodnja otroška travma, ki še posebej spremeni »arhitekturo« možganov (strukture in omreženost), ter vpliva na biopsihosocialni razvoj, učenje ter na samopodobo in odnose. Zaradi fizioloških sprememb na ravni živčnega sistema (poudarjeno stresno odzivanje in spremembe v možganskih sistemih za zaznavo ne/varnosti) posamezniki z izkušnjo travme velikokrat občutijo stanje visoke vznemirjenosti, razdražljivost; spopadajo se z nespečnostjo, težavami s koncentracijo, podoživljanjem travmatičnih spominov; lahko se izogibajo vsemu, kar jih spominja na travmo. Pogosto se počutijo prestrašeni, nemočni, ponižani, krivi, čustveno otrpli itd. S travmo so povezane številne – v večji meri nezavedne – strategije in obrambni mehanizmi. Na primer, ljudje neredko izpolnjujemo lažno zaznane potrebe in to na zgrešene načine. V številnih institucijah in sistemih lahko prepoznamo epidemijo (in obenem začarani krog) nefunkcionalnih čustvenih stanj in vedenj, ki se napajajo iz neprepoznane in nepredelane travme. Še posebej nevarno je, če so z njo zaznamovani ljudje na pozicijah družbene in ekonomske moči in oblasti – ki pa po mnogih še posebej privlači psihopatske in narcisistične osebnostne strukture (patokracija). 

Koncept avtoritarnosti je bil od zgodnjih opredelitev (Adorno, Fromm) do sodobnih formulacij povezan s travmo: avtoritarni posamezniki so kot otroci doživljali okrutne starševske prakse (npr. ekscesiven nadzor, omejevanje avtonomije, ostro kaznovanje). To naj bi rezultiralo v močnem strahu in hkratni sovražnosti do agresivnega starša, ki je obrambno potlačenem in premeščenem v družbene skupine z manj moči, kot so priseljenci, etnične manjšine, tudi ženske. Hkrati so ti posamezniki (brez zdravljenja) zaznamovani z vseživljenjsko psihološko negotovostjo in preplavljajočo tesnobnostjo, raznolikost perspektiv in odprto komunikacijo običajno dojemajo kot grožnjo svojemu krhkemu občutku samega sebe. Zato iščejo zatočišče pri nadomestkih staršev - vsemogočnih voditeljih in totalitarnih ideologijah in psihosocialnih ureditvah, nekritično sprejemanje absolutnih resnic in brezpogojna pokorščina oblasti jih lahko navdaja z navideznim občutkom varnosti v nepredvidljivem in nevarnem svetu. Socialno-ekonomske turbulence, pa tudi neoliberalno razkrajanje protektivnih institucij ter posledično zaznane grožnje individualni in socialni identiteti so tako ugodno gojišče za toksično mešanico nacionalističnih, ksenofobnih diskurzov oz. desničarskih ideologij.

Skratka zatrdimo lahko, da iz travme ter preživetvenih strategij, ki so z njo povezane, izhaja mnogo destruktivnih vidikov naše kulture, vključno z večjimi socialnimi in globalnimi problemi. Travma šele v zadnjem času bolj sistematično in celovito postaja prepoznan ključen dejavnik številnih dolgoročnih posledic in predmet analiz v širšem družboslovju. Pri tem pa se seveda takoj odpre vprašanje naslavljanja te tako vseprisotne in globoko vkoreninjene problematike ter seveda, kako naslavljati ta vidik pri reševanju številnih socialnih in družbenih izzivov. Pomenljiv korak naprej je že samo zavedanje, še bolj pa razumevanje travme in njenih posledic, pa tudi znanje, ki se nanaša na varovalne in hkrati kurativne dejavnike – v prvi vrsti vse, kar podpira varne, stabilne, skrbne odnose in okolja. Velik korak bi bilo sistematična in ustrezna obravnava problematike na vseh ravneh in v vseh relevantnih sektorjih (ter v medsebojnem sodelovanju vseh strok in disciplin, ne le tistih, ki se ukvarjajo z zdravjem), še posebej v zdravstvu (izrazito pediatrija in družinska medicina), predšolska vzgoja in šolstvo, socialno varstvo, sodstvo, policija, zapori in relevantne nevladne organizacije. Različni programi, intervencije ipd., ki temeljijo na razumevanju travme in naslavljanju te, so izrazito pomembni, vendar pa je ključno razvijanje dolgoročnih, trajnostnih rešitev strukturnih podlag generiranja travme. To bi lahko bili ključni koraki ustvarjanja pogojev za zdravje, dobrobit, razvoj človeškega potenciala ne le ranljivih posameznikov in skupin, temveč celotnih družb. Okrevanje po travmi je možno, tako na individualni, kot na socialni in kolektivni ravni, to je ravno dokaz moči in transformativne kapacitete človeškega duha in skupnosti.